30. oktober 2010, sobota, popolnoma nepomemben dan, glede na dneva, katera sledita. Pa je res temu tako ali je to samo moja domišljija? Ob 20h je ali pa še bo od mrtvih vstal Jim Morrison. Začetek koncerta se je malo zavlekel, očitno je bil Jimy zelo “zaležan”, vendar je kljub temu nabito polno cvetličarno (po informacijah, katere so krožile med obiskovalci je bil koncert razprodan že 15. oktobra) dvignil na noge že s prvim singlom in nas tako držal do “The end” singla, kateri je bil seveda zadnji na repertoarju. Z neverjetno dobrim spominom, nam so odigrali vse svoje hite Break on through, The crystal chip, Light my Fire,…. Vrhunska izvedba, z malo manj vrhunskim ozvočenjem. Ob »whisky« kozarcu, kateri se je kot nalašč znašel v mojih rokah pri Alabama song, kjer sva se s sogovornikom (katerega ne bom poimenoval zaradi varnostnih in osebnih razlogov) strinjala, da so klaviature pretihe. Zakaj za boga?! To je ja main inštument!!! Zato sva si raje naročila še en »whisky« in uživala v predstavi do konca. Kdaj je bilo konec? Ne vem, ker po koncertu so se 70-ta zavlekla pozno do jutranjih ur, kar se spodobi za obdobje 70tih. Hvala »nekomu«, da ni že naslednji dan 1. november 2010.
Napisal, uredil: Andy Warhol, DJ Svizec