Ekskluzivni intervju MI2
Vas zadnji glasbeni podvig je bil izdaja dveh singlov (Moja mila in
Pornoromantika) naenkrat. Zakaj ste se odločili za to velikodušno potezo?
Pri tem je šlo za prepletanje težnje o tem, da, kot je v naši navadi, damo od sebe nekaj na originalen način, in dejstva, da smo posneli dve skladbi, ki sta se nama obe zdeli enako dobri, pa kljub vsemu dovolj različni, da
se nismo mogli v skupini zediniti, kateri bi pri lansiranju v javnost dali prednost. Od tu, do ideje, da skladbi predstavimo v obliki, ki bo podobna nekdanjim singlcam, je bil nato le še korak.
Lahko pričakujemo tudi videospot?
Ravno te dni se končuje montaža videospota, ki bo svojo premierno predvajanje doživel v začetku prihodnjega tedna. Gre za nizko proračunski video, v katerem se prepletajo posnetki naših koncertov in poti na nastope.
Kakšno je vase mnenje o trenutnem stanju na glasbeni sceni v Sloveniji?
Veseli smo, da kljub splošni krizi število koncertov ne upada in se nam z leti zgolj še povečuje. Na drugi strani pa nas žalosti, da v Slovenije ne premoremo niti ene spodobne glasbene revije, da na največjih televizijah
ni oddaj, v katerih bi lahko bendi predstavljali svoje videospote, ali (z izjemo NLP-ja) zaigrali v živo. Vse večja komercializacija radijskih postaj pa mladim zasedbam (mislim na mlajše od nas) še dodatno otežuje preboj na sceno, v kolikor se v celoti ne podredijo zahtevam, ki jih narekujejo rumeni tisk in resničnostni šovi. Pogrešamo nek dober in uspešen glasbeni podmladek.
Kaj je vase glavno vodilo pri ustvarjanju glasbe?
Tu ni posebnega vodila, ampak gre v pretežni meri za sproščanje energije, ki se nakopiči človeku z ustvarjalno žilico v pavzi, ki se zgodi po zaključku prejšnjega projekta. Delamo le takšno glasbo, kot jo znamo, in četudi bi si npr. želeli zveneti kot Metallica, bomo zmeraj izpadli kot MI2, saj to smo in tako tudi čutimo. Pri nastajanju novih skladb nas sodeluje vseh pet, zato je končni izdelek vedno zbir naših notranjih
sinergij in idej, ki se nam porajajo ob tem. In kot je verjetno razbrati iz naših pesmi, smo na kupu kar ena vesela druščina.
Na glasbeni sceni ste že več kot 10 let. Se je vaša glasba z leti in
različnimi trendi spreminjala?
Največji preskok je bil narejen po drugem albumu, ko smo se dokončno formirali kot bend, ki je v isti zasedbi še danes, in pridobili svoj značilni zvok. Takrat smo se prihodom Toneta, Robija in Igorja tudi avtorsko okrepili in vzpostavili nek pozitiven pristop k notranji selekciji naših izdelkov. Morda z leti postajamo nekoliko trši (posledica boljše opreme) in nekoliko bolj brezkompromisni in več kolnemo v svojih besedilih, kar pa je zgolj refleksija na čase, v katerih živimo.
V vsem tem času ste si pridobili status nepogrešljivega benda na večjih in
manjših študentskih žurih. Kako vam je to uspelo?
Kdo bi vedel, kaj se mota v študentskih glavah… Nikoli se nismo imeli za neke hude glasbene mačke ali smatrali svojih besedil za ne vem kakšno umetniško stvaritev, kljub vsemu pa je treba priznati, da ravno
najpreprostejšemu ljudem tudi niso namenjena. Ergo: kdo bi jih razumel bolje kot bodoča družbena intelektualna elita – študenti. Prava mera veselosti in glasba, ki te potegne, pa potem skupaj z zgornjim tvorijo zmagovalno kombinacijo, da je po našem odrom vselej hud žur.
Ste razmišljali, da bi se udeležili kakšnega festivala, Melodije morja in
sonca, EME…?
Smo in nismo. Smo razmišljali, pa nikoli čisto zares. V bendu prevladuje prepričanje, da tja ne sodimo, podobno kot ne sodimo v novičke rumenega iska ali v Marijevih nedeljsko oddajo.