PeterParadox
PeterParadox
predstavlja prvi singel // S+C
Preden je kaj, je nekaj, kar ni ne nič ne kaj, in bo, ko ne bo več nič.
(Avtor fotografije je Igor Andjelić, oblikovanje Ervin Markošek)
Peter Mlakar je leta 1994 s 300 000 Verschiedene Krawalle (divizija Laibach Kunst) izdal legendarni album Peter ‒ Paracelsus; z njim je bil inavguriran nov žanr, Satanic Techno. Album je med poznavalci doma in v tujini dobil kultni status. Po 25 letih bo na Veliki petek, 19. aprila 2019izšel nov album PeterParadox. Z njega pošiljamo prvi singel S + C.
Album PeterParadox je delo skupine 300 000 Veschiedene Krawalle kot divizije Laibach Kunsta. Avtorja plošče sta Peter Mlakar in Iztok Turk.
Na albumu je 9 kompozicij, besedila so napisana v slovenskem, angleškem, nemškem in italijanskem jeziku. Pri snemanju albuma je sodelovala priznana slovenska sopranistka, Sabina Cvilak.
Zgoščenka v idejno-tekstualnem oziru izhaja iz nekaterih konceptov, ki jih Mlakar razvija v svoji filozofiji, nazadnje v delu z naslovom Nad in ki jih lahko povzame stavek: Preden je kaj, je nekaj, kar ni ne nič ne kaj, in bo, ko ne bo več nič. Sam stavek torej izkazuje zapletenost ter paradoksno umevanje Vsega, ki mu načeljuje pojem neskončnega-nedoločenega ali absoluta, in ki ga filozofija imenuje tudi Bog. Njegova ekstremnost se manifestira v tem, da ga za nas ni, da je nič, vendar samo za nas, saj je napram svetu radikalna negativnost; saj v svoji transcendentni naravi destruira končno ali določeno, kar smo s kozmosom tudi mi sami. Ali če povemo tako: kjer je na delu zadnja identiteta sveta, njegova ultimativna moč ali resnica, naleti na to, kar ta celota ni, na svoj Onkraj. In ker je ta Nad neulovljiv, neviden, saj je duh, se manifestira skozi serije nerešljivih paradoksov, je kot neskončen še kako v tem, kjer bi si mislili, daje to nemogoče. Ti paradoksi torej ne zadevajo le stavkov našega uma, marveč svet v vsej njegovi empiričnosti, kjer zaseda odlikovano mesto naša telesnost, mesenost. Tu najvišji užitki, izhajajoči iz nje, zahtevajo svoj večni še, zahtevajo nekaj, kar biološka fizičnost ne prenese, ne zmore in omaga. Tako mehanik nepoznani pokonča našo končnost za neskončnost. Pokonča finitnost sveta, katerega zadnji stopnji sta zlo in smrt.
Ustrezno tej »teoretski svinčenosti« plošče je ustvarjena tudi njena glasba. Kot je barvita, pestra, saj sega od industrial techa, gothica, industrial rocka do elektronike ali techna, jo prežema monumentalizem, ustrezen njeni ideji. »Težka«, mračna, vendar čutna, mesena muzika, podložena z »matematično« ritmičnostjo. Glasba, ki odraža resnost vsebine.