Music24 - All day music

HIDDEN VIEW – KONCERT S SRČNIM UTRIPOM

V soboto, 14. novembra, smo v Stari mestni elektrarni v Ljubljani prisostvovali velikemu glasbenemu dogodku – koncertu skupine Hidden View ob izidu njihove prve plošče Oceans. Koncert so izvedli visoko profesionalni glasbeniki, ki imajo glasbeno zgodovino in tehniko v malem prstu. Zato se jim ni treba ukvarjati z všečnimi pop refreni, ampak prepričljivo pletejo svoj lasten glasbeni tepih, ki ni imun proti nobenim glasbenim vzorcem, ki jih domiselno vključuje v prepoznaven glasbeni jezik. Ravno zato je njihova »chill ambient pop music« pravzaprav refleksija vseh žanrov, ki jo podpira utrip »close to the beep of heart«. To pomeni, da ne le da sledi tem glasbenim elementom, ampak se je z njimi sposobna tudi ustvarjalno igrati.

Ožji zasedbi, ki jo tvorijo Katja Stare, Uroš Usenik, Gregor Cvetko, Stjepan Drača, Gašper Peršl in Romina Ponti, so se na koncertu pridružili Benjamin Prešeren, Matjaž Kajzer, Blaž Celarec in Luka Vehar. Deset glasbenikov je na odru priredilo veličastno multiinstrumentalno predstavo z žametnim in metamorfnim ženskim vokalom v glavni vlogi.

Tri kitare (synth kitara, električna kitara, bas kitara), bobni, tolkala, klaviature, DJ-efekti, trobenta, pozavna in flavta ter vokal so se med sabo polifonično prepletali v enajst zgodb o premagovanju samega sebe, ljubezni, minljivosti, plesu,  iskrenosti, bolečini in radosti ter utripu velemesta. In to nikakor ne na eklektičen način, ampak z močno prisotnostjo dialoga, tako znotraj sebe, med sabo, kot navzven – v odnosu do poslušalcev. In ta njihova usklajenost, celo skladnost, to medsebojno poslušanje in razumevanje, pri čemer vsak od njih ohrani svojo individualnost, ta pripadnost skupnosti in skupnemu dobremu – pripovedovanju skozi/z glasbo je tisto, kar najbolj pritegne uho. Ni se treba žrtvovati za glasbo, dovolj je, da jo živiš.

In čeprav je album Oceans prvenec, s sabo prinaša zrelost, ki izhaja ne samo iz kilometrine glasbenikov, ampak tudi in predvsem iz njihove eksistencialne izkušnje ter glasbenega znanja in poznavanja glasbenih tokov. Ne glede na to, da vsak prinaša s sabo svoj glasbeni okus, svoje glasbene spomine in prioritete, in ne glede na to, da (ali ravno zaradi tega, ker) je ta pestrost in raznorodnost očitna v vsaki pori tega muzičnega tkiva, delujejo kot eno telo z lovkami na vse strani. Zaradi svoje notranje dramatičnosti in razgibanosti njihova glasba kar sama sili v teatrsko razsežnost, zato so se ji na odru (prekritem z vizualnimi projekcijami) krila le še bolj razprla. V središču seveda s pevko, ki z labodjo gracioznostjo in suvereno odigra svojo vlogo prve balerine in po razburljivih avanturah barko vedno varno pripelje v pristan. In kaj nam sporočajo s to pahljačo glasbenih utrinkov, prebliskov, citatov in parafraz pretekle in sodobne glasbene produkcije? Da je življenje vedno prehitro, da bi ga zamudili (Toofast), da te vsakič, ko misliš, da si že na tleh, doleti naslednji padec (Falls), da pogosto govorimo drug mimo drugega, ker se premalo ali preslabo poslušamo (Clouds), da v ljubezni šteje samo brezpogojna predaja (Univerzum), da v odnosu ni obžalovanj (Story)…

Koncert glasbene skupine Hidden View v Stari mestni elektrarni, katere prostori zaradi svoje starinske patine, v naročju katere bi se Tretji človek Orsona Wellsa počutil kot doma, in teatrskega volumna ne bi mogli biti primernejši za tak dogodek, je torej enkraten spoj enciklopedičnega znanja o moderni glasbi – v kateri lahko najdemo tako rock kot jazz, tako disko kot funk ritme, tako elektronske kot psihedelične vložke, tako Jean-Michela Jarra kot Björk, Moloko ali Massive attack, tako pop citate kot ambientalno glasbo, tako Philipa Glassa kot The Doors (zlasti v pesmi Bat znotraj komada Falls), tako kitaro Davida Gilmourja kot trobento Milesa Davisa, in še bi lahko naštevali – ter vrhunsko stiliziranega in individualiziranega sloga, ki je tako premišljen, da ne dopušča napak, pa vendar dovolj dinamičen in fleksibilen, da se lahko odziva na trenutek, na tukaj in zdaj glasbenega dogodka, da njegova natančna matrica vključuje tudi prostor za improvizacijo, za drugačne izpeljave, kar jo dela samo še bolj živo in organsko.

 

 

 

 

 

Čeprav je to glasba, ki s svojo pestrostjo in unikatnostjo kar kliče po glasbenem ovrednotenju ter pri vsakem poslušalcu zbuja žive asociacije na njegov lasten glasbeni spomin, lahko na koncu rečemo samo še to, da ji je uspelo, ne glede na to, ali potuje po oceanih ali se dviga med oblake, ali se spušča v globine lastnega jaza ali drvi po ulicah velemesta, ujeti utrip življenja, ki ga spodbuja in podpira utrip srca.

Viktor Komerički